Izučen sem za psihologa. To izobrazbo sem pridobil, čeprav težko rečem, da mi je ta uk dal kakšno smernico v razumevanje dušeslovja. Z nekaj truda in brskanja med spomini in knjigami verjetno zmorem našteti kar nekaj teorij človeka. Zraven bi dodal veliko dvoma ali katera od teh teorij zajema samo razumevanja tega bitja, predmeta opazovanja in raziskovanja. Dvom je postal vedno … [Read more...]
Pismo neznanemu prijatelju – upanje
Zadnjič si me ujel v naletu, ko sem hitel na banko, da mi je ne zaprejo zaradi opoldanskega počitka. Dopoldan je jemal konec in vabil si me na pivo. Nekaj si jih že spil, noge so bile malo negotove in sapa značilna. Nisem imel tega prekletega časa za kavo s teboj, zato sva vse dorekla ob eni cigareti poleg avtobusne postaje. Pred časom si izgubil službo, delno zaradi zapiranja … [Read more...]
Še vedno izgubljamo (kje je upanje?)
Pred tremi leti sem ob tragediji na Zaloški, ko je oče vrgel skozi okno bloka otroka in nato skočil še sam v smrt, napisal kolumno z naslovom Izgubili smo vsi. Na koncu tistega zapisa je bilo upanje, da se bomo iz izkušenj grozljivih posledic ignoriranja nasilja naučili dovolj, da kaj takšnega ne bomo več doživeli. Pa smo. Ponovno v skoraj isti obliki. Pisanja okoli tako … [Read more...]