Humorja nam manjka (sobotna kolumna)

Samo čisto resno! Kako redko še slišim sproščen smeh izza kakšnega omizja, kjer je lokalni šaljivec razbil dobro šalo, ki ni bila nujno politična ali seksistična. Mogoče je bila sicer o Muju in Hasu, ki sta legendi. Torej, mehko šovinistična. Včasih smo tudi s televizijskih ekranov spremljali res zabavne oddaje, tako smo se režali atu Košniku ali Jaki Šraufcigerju. Dobro, to je bilo res stoletje nazaj, vendar se mi zdi, da je bil humor kar zdrav. Sproščen in nič grenek. Zdaj so šale nekako cinične in res žaltave. Tudi Ježek ni bil ravno veseljak, prej črnogled klovn, ki pa je vedno zadel bistvo. In ker spet obujam spomine, kot da bi imel že sam 100 let, se dajmo preseliti v sedanjost.

Znanstveniki pravijo in to povsem utemeljeno, ne kar tako, da se otrok na dan zasmeje več kot stokrat, odrasli pa mogoče le desetkrat. Otroški smeh, ki prihaja nekje iz trebuha in se razlije čez cel obraz, je eden lepših prizorov na svetu. Torej se moramo učiti od njih, ki se še znajo smejati. Mogoče celo tako močno, da nas na koncu bolijo vilice in  trebuh in povsem zardeli lovimo sapo. Pa ne zaradi kakšne primitivne šale, ki žali. Ne, ker se norčuje iz ženskih oblin ali telesne značilnosti nekoga, temveč samo kaže na smešno plat našega življenja.

Ne gre drugače, spet brskam v preteklosti, ker sedanjost ponuja manj možnosti za smeh. Takoj po zadnji balkanski vojni smo študenti psihologije za teden dni odšli na izmenjavo v Sarajevo. Živeli smo pri družinah, ki praktično niso imele ničesar. V moji začasni sobi je zevala ogromna luknja od granate, ki so jo prekrili s polivinilom. Moja gostiteljica, gospa srednjih let, je imela na zalogi toliko tragikomičnih anekdot iz časa obleganja olimpijskega mesta, da jih ni zmanjkalo. Cele večere smo ob kavi in cigaretah nizali te zgodbe in ene se spomnim prav živo. Živela je v bloku, ki je bil povsem preluknjan od granat. Moški so bili na fronti in ženske in otroci so skupaj preživljali dneve, včasih pri eni družini in včasih pri drugi. Kava je bila v času vojne seveda velika dragocenost  in včasih so kje dobile 10 dek tega čudežnega praška. In pravi moja gospa, midve s sosedo ravno zakuhava džezvo napitka, zatišje je, ko začne sovrag ponovno s topovi luknjati njihovo zgradbo. »Pa ravno zdaj so začeli, ko sva zakuhali kavo!« In tako sta obsedeli na tleh, s hrbti ob steni in vročo kavo  v ročki ter se smejali na ves glas nad absurdnostjo situacije. Obe sta preživeli morijo in ohranili duševno zdravje.

Včasih se vprašam, kako bi mi tukaj v Sloveniji duševno prenesli 4 leta takšnega trpljenja. Bi se znali tudi nasmejati nad vso grozo okoli nas ali bi popustili? Humor je lahko čudežno zdravilo za marsikaj in velja ga nežno gojiti. Včasih v bolj slabih dnevih večer preživim ob računalniku in gledam dobre zabavne nanizanke našega otroštva in mladosti. Črni Gad, Alo, alo in Seinfeld so lahko rešitelji v mučnih trenutkih. In kot ideja cenovno ugodnega sobotnega večera je lahko družba ljudi, ki si pripoveduje vice in smešne zgodbice naših malih življenj. In zdaj, ko sem takole naložil nekaj besed o humorju, bi vas moral še nasmejati. Ne vem, če še znam. A veste tistega, ko so bili na letalu Američan, Rus in Slovenec in Američan reče: …

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 8. 11. 2014