Ko ti useka na psiho

Vem, da sem že pisal o tisti kavi s Tomažem, ko mi je povedal zame eno velikih destev epidemije: eni ljudje so se pasivizirali in drugi so pokazali vso svojo kreativnost za preživetje. Ta razkorak se z tedni samo še veča. V mislih imam predvsem glasbenike. Poslušam jamranje in poslušam nore ideje. Dva svetova.

Ne potrebujemo biti Einsteini, da nam je jasno, da zadnji dve leti tolčeta na našo psiho. Odzivamo se različno, ker smo različni ljudje. Poraba alkohola in drog je šla na trikratnik. Poznam ljudi, ki ne hodijo ven in si pustijo zgolj dostavljati hrano. V trgovinah se zaradi butastih ukrepov dogajajo žute minute, ko ne veš, ali bo lokalni teoretik zarote kar razbil prodajalko. Ni lahko za mnoge med nami. Glasbeniki so se različno prilagodili na razmere.

Žal jih je mnogo, ki so enostavno popustili in ponavljajo: “nič se ne da … Vse je šlo v maline.” Na neskončnih kavah in pirih vrtijo iste zgodbe. Nostalgično sanjajo čase, ko so imeli po dva špila na teden in dinar v žepu. Ko se odvrti en krog brezplodne debate, naročijo novo rundo in udarijo novega. Takim debatam se izogibam. Folk, poiščite si pomoč! Terapija ni samo za “norce”, je za vse nas v težavah. Za šanki ne boste rešili sebe, še manj sveta.

Veliko raje sem v družbi zvitih, iznajdljivih in kreativnih. Res. Zadnji teden sem veliko časa preživel z Davidom Podgornikom. Poznate tega mladega fanta? Klaviature v Lumberjack vedno bolj menja za režiserski stolček. S svojo skupino video in filmskih zanesenjakov snema in snema … Video spoti letijo na festivale in zdaj tudi kratki film. Samo trenutek nas je pribil na stole. Tudi kakšna solza je šla. Tale zapis je za Davide tega časa. Migajte, migajte! Kaj vam pa ostane? Flaša, joint in jamr? Hvala, ne bi. Torej, v stilu znanega meme-a: bodi kot David! Srečno.