Zadnjič sem se dobil na kavi s prijateljem. Sedela sva blizu Metelkove in ko sem šel proti avtobusni postaji na poti v pisarno, sem naletel na prizor, ki je jasno pokazal razslojenost naše družbe na nekaj metrih. Pogled na desno je razkril skupino brezdomnih ljudi, ki živijo na cesti. Ob napovedi dežja so se stiskali pod streho ... na levi se je iz enega od naših ministrstev … [Preberite več...] o temDva svetova (sobotna kolumna)
kolumna
Ujemi ritem norosti (sobotna kolumna)
Ni bolj žalostnega pogleda od podobe človeka, ki ves odsoten tava po nakupovalnem centru - sodobnem kraju preživljanja prostega časa. Te dni so ti prostori divjega materializma predvsem polni ljudi, ki se z dolgimi seznami in tankimi denarnicami poskušajo pripraviti na ta ponedeljek. Konec poletja, ki to ni bilo, in začetek novega ciklusa resnosti, ki ga narekuje šolsko leto. … [Preberite več...] o temUjemi ritem norosti (sobotna kolumna)
Sladke laži (sobotna kolumna)
»Ravnokar zavijamo v naselje, čez minuto sem pri tebi«, zine mladec v svoj mobilnik. Smo na avtobusu v centru mesta in do tega naselja je še vsaj 20 minut vožnje. »Bo že počakala, kaj me briga«, doda svojemu tovarišu na sedežu poleg, takoj zatem, ko je prekinil zvezo. Drobna in nepomembna laž, ki bo neko dekle na drugem koncu mesta pač prikovala na postajo za nek dodaten čas. … [Preberite več...] o temSladke laži (sobotna kolumna)
Dan otožnosti (praznična kolumna)
Danes je tak dan, da prihajajo otožni spomini. Tako nastane kolumna. S prazniki je pogosto tako. Niso zgolj mejniki veselja, temveč opomniki žalosti. Prva slike, ki jo vidim v povezavi z dnevom pred dobrima dvema desetletjema, pokaže, kako s prijateljico sediva na klopi pod Tivolskim gradom in vojaški MIG prebije zvočni zid. Druga je malo bolj zapletena, skupina svežih … [Preberite več...] o temDan otožnosti (praznična kolumna)
Vsi enakovredni, vsi klošarji (kolumna za reveže)
Pred tedni sem na avtobusu na poti iz enega dela svojega hišnega zapora, doma, do drugega, pisarne, srečal znanko. Potožila mi je, da nima službe in težko shaja z denarjem iz sociale. Poprosila me je, če imam kaj drobiža za tobak. V žepu sem imel točno evro in 20 centov. To je vsota edinega dnevnega razkošja, ki si ga privoščim, kava pocestnica, ki jo spijem pred vrati pisarne. … [Preberite več...] o temVsi enakovredni, vsi klošarji (kolumna za reveže)