»Ravnokar zavijamo v naselje, čez minuto sem pri tebi«, zine mladec v svoj mobilnik. Smo na avtobusu v centru mesta in do tega naselja je še vsaj 20 minut vožnje. »Bo že počakala, kaj me briga«, doda svojemu tovarišu na sedežu poleg, takoj zatem, ko je prekinil zvezo. Drobna in nepomembna laž, ki bo neko dekle na drugem koncu mesta pač prikovala na postajo za nek dodaten čas. Mogoče se bo dečko kasneje izgovoril, da so bili zastoji na cesti ali pa že kaj. Koga briga! Ko začnemo govoriti ali pisati o iskrenosti in resnicoljubnosti začnejo mnogi ljudi zavijati z očmi, saj za njih delujemo kot neki srednjeveški odposlanci moralnega reda. Baje, tako trdijo ravno ti, je v življenju treba malo blefirati in zavajati, saj je popolna iskrenost nevarna in malo bebava. Ravno zaradi takšnih stališč smo sčasoma pristali v družbi večjih ali manjših laži in neresnic.
Fotografije in zgodbe politične stranke, ki so jih uporabili na svoji spletni strani, so bile kupljene in napisane za potrebe lepega videza na spletu. Osebne zgodbe? Napisane v kreativnem laboratoriju kakšne agencije, kjer si je dežurni tekstopisec kakšno uro grizel členke in potem v računalnik natipkal všečne zgodbice, ki naj bi odsevale resnično življenje nekih ljudi, ki jih v resnici ni. Etično pritlehno, vendar očitno mnogim običajno. Debate so bile žgoče, mi naivneži očitno ne vemo, da je to tako običajna praksa, da se ob tem ne velja zadržati več kot za en vdih. Koga to sploh moti, če je vse izmišljeno? No, mene moti. Razumem logiko manekenskih televizijskih stomatologov, ki mi priporočajo nov izdelek poznanega podjetja za nego mojega zobovja in na originalnem posnetku žgolijo v češčini, po sinhronizaciji pa v lepi izreki domačega igralca. Ne verjamem vsej tej šaradi, želim pa ohraniti upanje, da je nekaj resnice ostalo vsaj v katerem segmentu družbe. V trenutku, ko bom pristal na logiko, da je čisto vse iluzija, čisto vse matrica, se mi znajo krepko zatresti tla pod nogami. Kaj torej sploh želim?
Sanjarim o medčloveških odnosih, kjer je norma poštena iskrenost, ki ni žaljiva, temveč zgolj odkritosrčna. Kjer si mož upa in sme sporočiti ženi, da bo prišel kasneje domov iz službe, ker gresta s Petrom na eno ali dve pijači in klepet, ne pa da si izmišljuje zgodbice o dodatnem delu, ki mu ga je naložil zoprni šef. Kjer žena ne skriva novih majic na dnu omare in upa, da jih nepozorni mož ne bo opazil, saj bo drugače slišala očitke o zapravljivosti. Mogoče upam na preveč, da bi se ta osnovna iskrenost prenesla tudi na širše odnose. Kjer politik ni več sinonim za lažnivca, temveč oznaka družbeno odgovornega človeka. Kjer podjetje plačuje svoje račune celo kak dan pred iztekom roka. Mogoče sem v razumevanju človeške družbe pozabil na kakšen vgrajen gen za laž, vendar občutek imam, da ni pretežko. Samo resnica.
Zavijamo v naše naselje. Na končni postaji stoji precej slabovoljno dekle, medtem je začelo deževati in nima dežnika. »Uh, spet je slabe volje, ji bom rekel, da šofer ne zna voziti«, še navrže mladenič ob slovesu od prijatelja in odpujsa novim dogodivščinam naproti. S takšno spretnostjo laganja lahko v odrasli dobi z lahkoto postane slovenski politik takšnega kova, kot jih žal poznamo zdaj.
Matic Munc
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 23. 8. 2014
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!