Radio Kozmos se vrača z redno oddajo, četrto po vrsti. Danes malo več “filozofiranja” na temo čustvenega stanja Slovencev, ki ga označuješ za zmes strahu in krivde. Njima nasproti postavljam protiorožje za vsakega posameznika, ki želi biti v tem svetu dejaven in uspešen. Za konec pa posvetilo velenjskim Res Nullius, filmu Psi brezčasja in rock’n’rollu. Uživajte!
Če trenutno nimate časa za poslušanje…
…kliknite za dolvleko MP3 filetka (velikost: 11,72 MB)
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Politike kar naj bo strah in naj kar občutijo krivdo. Privoščim jim tako življenje….sicer so ga pa sami izbrali, torej so neke vrste mazohisti….najbrž se jim splača. Moji strahovi so drugačni. Strah me je za moje otroke, za moje vnuke……rodili so se v napačnem času na napačnem kraju ? Govorim neumnosti! Ali je kje na tej naši zemlji kraj in ali je bil kdaj čas, v katerem ne bi bilo strahu ali občutka krivde?
Ne iščemo kraja na zemlji, temveč občutek v nas samih. S strahom in krivdo lahko potujemo na konec svera, vendar bosta šla z nami. Pred sabo ne moremo pobegniti. Ne gre toliko za vpliv okolja, vedno so bili časi tako slabi kot dobri, odvisno od zornega kota. Kadar bomo našim zanamcev vcepljali občutek strahu, ga bodo imeli. Če jim bomo vcepljali občutek poguma in odločnosti, ju bodo imeli. Naša izbira.
Občutek strahu je res nekaj v nas, nekaj kar je pomagalo človeštvu, da se je ohranilo. Je opozorilo, da te nekaj v okolju ogroža….tako je človeštvo skozi tisočletja z odločnostjo in pogumom preganjalo in uničevalo vzroke svojega strahu. Sodobni človek ni v tem nič drugačen. Strah nas več ne bo, ko ne bomo nič več mislili, videli, slišali, občutili…..do takrat pa bomo odločno in pogumno živeli s strahom.
Strah kot nujno čustvo preživetja je nekaj, strah kot konstantno stanje pa nekaj drugega. Prepričanje, da zaradi neprestane sodobne ogroženosti moramo konstantno živeti z občutkom strahu, je po moje precej napačen. Brez varnosti je človek popolnoma nedejevane in zgolj životari.