Danes o velikem športnem dogodku na 4 leta v Sočiju, preusmeritvi pozornosti in Koperfild efektu, ki je temeljna taktika političnega marketinga. Glasni bodo tudi Kosta in njegovi prijatelji. Na posluh!
0 plays
Če trenutno nimate časa za poslušanje…
…kliknite za dolvleko MP3 filetka (velikost: 20,12 MB)
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Saj igre so proizvod politike ravno z namenom, ki ga opisuješ. Prvotno za izvajanje kontrole nad ljudstvom in priprave na akumulacijo duha vojskovanja, za kar so poverjeni predvsem timski športi, ki so še danes tudi ne nenaključno najbolj popularni. V drugi fazi pa za združevanje največje mase ljudi – povprečja v vzdušju patriotske zlizanosti z državo (torej tudi s politiki, ki državo predstavljajo in vodijo). Tako da so bili politiki itak od nekdaj največji promotorji športa kot sredstva za osredotočanje (odmika od pozornosti na prave teme). S čimer koli intelektualnim ali konkretno koristnim je nemogoče združit zadovoljivo maso povprečja, ki se ne ukvarja z ničimer in ne misli na nič, razen z bitko za preživetje. Spremljanje športa je le najbolj nezahteven razvedrilni program in nič drugega, zato je od nekdaj poskrbljeno, da se vsako leto ali minimalno na dve leti dogaja nekaj domnevno spektakularnega. IO so bile pa sploh dobre tudi za planiranje atentatov in netenje vojn. In seveda šport nima v tej obliki, ama, nobene zveze s t. i. promocijo zdravega življenja, kaj šele skrbi za zdravega duha itd. To funkcijo ima šport kot rekreacija v intimnem smislu, nikakor pa pehanje z dopingom ali brez za nečloveške gladiatorske napore, da bi bilo vse skupaj dovolj zabavno. T. i. vrhunski šport je pač stvar biznisa, mafije in politične kontrole in pika. Gledanje drugih, ki izvajajo neko športno aktivnost, pa nekaj najbolj absurdnega samo po sebi. Bi bilo absurdno, če ne bi bilo jasno, za kakšno vrsto vzbujanja emocij v ljudeh gre na najbolj primarni ravni, torej najbolj masovno dostopni.
Hočem reči, da šport kot najbolj popularno razvedrilo in biznis v imenu iger sploh ne bi obstajal, v kolikor ne bi bilo motiva v t. i. trik efektu, ki ga omenjaš, ker ne bi bilo nobene koristi od vsega skupaj in ga elite v izvoru ne bi podpirale, kaj šele država kot kar koli, kar naj bi imelo celo nek nacionalni pomen. Gladiatorske igre ne samo, da niso izumrle, okrepile so se celo v kapitalskem naboju v sodobni družbi.
Rada te poslušam. Preprosto , jasno , razumljivo govorjenje 🙂