Udar’ hudiča! (sobotna kolumna)

Skoraj leto nazaj sem imel ta privilegij, da sem v Ljubljani spoznal mladega Američana, aktivista in filmskega režiserja iz Teksasa. Cody je bil prava osvežitev v debati, saj je ponujal ideje in rešitve, ki redko zrastejo na slovenskem zelniku, saj je bil povsem neobremenjen z našimi problemi. Konec koncev ne živi tukaj. No, po dvodnevnem druženju se je vrnil v rodni Houston in ostala sva v stikih preko spleta. Pred nekaj dnevi je objavil znanstveno raziskavo, ni bila njegova, samo povezavo je ponudil, o tem, da je udarjanje otroka lahko škodi njegovemu kognitivnemu razvoju. In usuli so se komentarji. Žilica mi ni dala miru in sem se priklopil v svoji šepavi angleščini.

Tako tam na drugi strani oceana kot tukaj še vedno velja vsaj podoben stereotip, če ne celo isti. Vzgojno lahko otroka udariš, saj je to dobro, da ga naučiš lekcije. Očitno me lahko še vedno kaj šokira, saj sem razburjen poskušal ljudem pojasniti, da udarci ne morejo pri otroku vzpodbuditi nič dobrega, kvečjemu obratno. Ostal sem bolj ali manj sam, le dobri Cody mi je v debati malo pomagal. 90 odstotkov komentatorjev je zatrjevalo, da je udarjanje otroka oblika dobrega starševstva. Pri nas je bila situaciji precej podobna.

Svet Evrope nas je ta teden okaral, da glede prepovedi telesnega kaznovanja otrok v Sloveniji še nismo naredili dovolj. Imamo sicer kak zakon ali kak predpis, vendar celostno, kot družba z jasno politično voljo se do tega vprašanja nismo opredelili. Cincamo. Saj ni čudno! Velika večina ljudi v Sloveniji je prepričanih, da udarjanje otroka ni nasilje, temveč vzgojni način. Vsi v en glas bodo nasprotovali brutalnemu pretepanju, tam, smo celo že opazili, da gre za prekomerno uporabo sile nad nemočnim bitjem, vendar bodo svojega potomca še vedno z domnevno vzgojnih nagibov naklestili po riti, saj si je to baje zaslužil in tudi bo vedel za drugič.

Spoštovane bralke in dragi bralci! Krepko v 21. stoletju , vendar očitno brez pravega civilizacijskega napredka, se moramo še vedno pogovarjati o nečem tako osnovnem! Ali ni to ponižujoče tako za odraslega kot tudi za otroka? 85-kilski odrasel možakar ali odrasla ženska s 65 kilogrami, oba z močno roko, še vedno ne najdeta drugega načina kot da v svoji vzgojni nemoči nabutata svojega sina ali hčer? Je to vse, česar je človeški um sposoben? Ne znamo drugače? Se ne pogovarjamo, ne ustavljamo in ne kažemo z zgledom? Nimamo časa, raje prilepimo zaušnico, da bo mali hudič končno spoznal, kaj mu govorimo.

Srečujem tudi ljudi, ki so prepričani, da je strah dober motivator in tudi svoje podrejene želijo ustrahovati, tako kot otroke. Bodo že videli hudiča! Naj jih bo pošteno strah, pa bodo začeli dobro delati. To je zabloda. Prestrašen otrok ali prestrašen odrasli se zapre, dela še več napak in vedno bolj dvomi vase. Strahu je že dovolj okoli nas, ne spodbujajte ga, ne širite ga. Kljub vsemu je trezna in realna pohvala vredna veliko več in tega je grozljivo malo v naši družbi na vseh področjih medosebnih odnosov.  Vemo, da sta tesnoba in depresija težavi, ki se verjetno širita z največjo močjo epidemije med nami. Res bi bilo dobro, da tega ne bi potencirali tudi vsi mi, pa naj bo pri otrocih, sosedih, kolegih ali partnerjih.

Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 30. maja 2015