Živi stereotip

Vsi moški so prasci. Vsi črnci so bogato obdarjeni. Vsi tujci so posiljevalci. Vsi ljudje imamo stereotipe. Človekova potreba po razdeljevanju in ločevanju je neumorna. Najraje to počnemo z ljudmi, ki jih sploh ne poznamo. Socialna distanca povečuje možnost stereotipiziranja, delujemo s pomanjkljivimi podatki in izkrivljenimi dejstvi, vtis si ustvarjamo na podlagi pavšalnih medijskih objav. Skoraj edina možnost, da takšne pogled spremenimo je, da se v živo soočimo s predstavniki svojih stereotipov.

Te vrstice pišem, ko se v Ljubljani končuje vsakoletna Parada ponosa. Samo tisti, ki lahko v zaupnem odnosu slišijo, s kakšnim izključevanjem in napadi se vsakodnevno spopadajo LGBT+ osebe, bodo razumeli, da je takšna oblika aktivizma potrebna. Drugi se bodo zatekali v znane fraze, da bi lahko paradirali tudi vsi drugi in da gre za cenen eksibicionizem. Ne, nimate pojma! Ne živite drugih življenj in v svojih ne doživljate, da bi vas večinski del okolja izločal na podlagi neke vaše osebne okoliščine. Mogoče je čas, da to preizkusite. Brez blebetanja, na lastni koži.

Izločevanje se zgodi hitro, mimogrede in vas šokira. Z življenjem v istem malem kraju in s pazljivim držanjem družbenih norm boste ostali na varni in dolgočasni strani človeškega življenja. Seveda je to lahko vaša izbira. Samo prosim, da potem ne govorite, kako lepo in barvito je imeti kakšno posebnost, ki jo družba večinsko odklanja. Ne govorite tega, ker ne veste. Kadar boste svoj korak umerili ven iz varnega balona, vas diskriminacija že čaka. Vedno se spomnim dveh sošolcev, ki sta si v civilizirani evropski državi sposodila motor, doživela nesrečo in kako so od njiju lokalni policisti zahtevali, da govorita njihov jezik, ki ga seveda nista. Nobena angleščina, nemščina ali francoščina ni prišla v poštev. Zanimivo kajne? Stojiš z evropskim potnim listom v krajevni policijski postaji ene izmed ustanovnih članic Evropske unije in si ne moreš pomagati, ker avtoriteta zahteva nemogoče. To je bila moja prva izkušnja globalne diskriminacije. Je vi še nimate? Mogoče bi bilo dobro, da si jo pridobite. Za vsak primer, da ne boste preveč presenečeni, ko bo udarilo zares.

Okoli nas živi veliko ljudi, ki zaradi odzivov okolice v sebi nosijo stigmo nesprejetosti. Lahko gre za njihovo spolno usmerjenost, življenjski stil, barvo kože, nacionalno poreklo, kronično bolezen ali nekaj povsem nepomembnega, kar pa zanjo »normalni« med nami napihniti in narediti iz tega grozo. Samo spomnite se osnovne šole, ki je pravo gojišče za miniaturne psihopate. Očala, premajhna teža, prevelika teža, barva las, previsoke ocene, prenizke ocene … Karkoli! Razredni težaki vedno najdejo nekaj. Le kje so pobrali ta svoj zaničevalni vedenjski vzorec? Bi rekel, da ga niso prinesli s svojo genetiko. Ljubi starši, polni sovraštva in izključevanja, spretno prenašajo način na svoje potomce.

Jutri in pojutrišnjem vas vabim v Koper na še eno izdajo Žive knjižnice, ki je enkratna priložnost za razbijanje stereotipov in predsodkov. Namesto papirnatih knjig si boste za pol ure lahko brezplačno izposodili živega človeka, ki pooseblja osebno okoliščino. Vedno smo veseli odprtih in radovednih ljudi. Ne bo vam žal. Enkratna osebna izkušnja.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 19. junija 2017